Psihoanalitična psihoterapija je oblika klinične prakse, ki temelji na psihoanalitični teoriji in načelih. Psihoanalitična psihoterapija uporablja psihoanalitične teorije kot okvir za oblikovanje in razumevanje terapevtskega procesa. Prek dela z nezavednim materialom – torej tistim, ki načeloma pogosto ni dostopen zavestnemu razumevanju – fantazijami, prostimi asociacijami, simboliko in delom sanj, psihoanalitična psihoterapija poudarja povečano samorazumevanje, poglabljanje vpogleda v čustvene konflikte in življenjska (eksistencialna) vprašanja, ki so v ozadju trenutnih težav.

Najpogosteje se terapevtska srečanja izvajajo od enkrat do štirikrat tedensko. V psihoanalitičnem procesu je poudarek na raziskovanju notranjega doživljanja preko situacij v vsakdanjem življenju, ki se manifestirajo v kontekstu terapevtskega odnosa.

Učinkovitost psihoanalitične psihoterapije je dobro dokumentirana. Sedanje raziskave kažejo, da je to učinkovita metoda pri reševanju duševnih motenj in problematik (Shedler, J. (2010). The Efficacy of Psychodynamic Psychotherapy, American Psychologist, 65, 98-109).