Meja med klasično psihoanalizo in psihoanalitično psihoterapijo pogosto ni jasno začrtana. Oba pristopa temeljita na psihoanalitičnih teorijah in načelih razumevanja psihe, kjer je poudarek na konceptu nezavednega. Glavna razlika je v settingu oziroma okvirju. Psihoanaliza poteka večkrat tedensko. Analizant praviloma leži na kavču in z analitikom nima očesnega stika, medtem ko lahko psihoanalitična psihoterapija poteka tudi enkrat tedensko; pacient in terapevt si sedita nasproti v tako imenovanem vis-à-vis settingu. Psihoanaliza je časovno neomejen pristop, ki ni vezan na določeno tematiko, temveč na tisto kar analizant prinaša v prostor (zavedno in nezavedno). Analitik preko intervencij, katerih glavni namen je interpretacija, pomaga odkriti nezavedni in simbolični pomen spregovorjenega.